Zgodovina


Celotno območje turistične cone Haloze – Zagorje z arheološkimi najdišči izpričuje poseljenost od najstarejših dob naprej. Tu so našli mnoge kamnite sekire iz neolitika (od 5. do 2. tisočletja pr. n. š.). Bogati so ostanki in pričevanja iz bronaste (1750 pred n. š.) ter iz železne dobe (700 pred n. š.) - iz halštatske kulture, pa iz latenske keltske kulture iz 4. stol. pred n .š. Odkrita so tudi staroslovanska grobišča iz 8. stol. ter temelji zgodnjekrščanskih cerkva iz 9. stoletja.

Najbolj znano arheološko najdišče na tem območju je jama Špilja Vindija pri Donji Voći, v kateri so našli dokaze o človekovem življenju od paleolitika naprej.

V Žetalah in drugod so našli kamnite sekire iz 1200 do 1000 let pr. n. š. Do danes se je doma ohranil le manjši del najdenih predmetov, večina je v muzejih večjih mest tja do Dunaja.

Na območju turistične cone pa je izjemno veliko najdišč iz rimskih časov, saj je bilo v bližini znamenito rimsko mesto Poetoviona, današnji Ptuj. Iz poznejše zgodovine pa so se ohranila pričevanja o bojih Zagorcev in Haložanov s Turki.

Pred Marijino cerkvijo na Ptujski Gori je velik tržni prostor. Leta 1447 je kraj postal trg z lastnim nižjim sodstvom in tržnimi pravili. Za kratek čas je bilo tu celo državno sodišče, na kar nas spominja sramotilni steber – pranger, na katerega so privezovali zasačene goljufe in prestopnike, da bi jih v opomin drugim javno zasmehovali.

Na glavnem trgu v Vinici se še danes nahajata zanimiva in redka spomenika – pranger in mera za žito, kar dokazuje, da je bila tudi Vinica trgovsko in sodno središče. Sicer pa je Vinica obstajala že v rimskem času kot Vinea. Stari Rimljani so v kamnolomu pri Marčanu lomili kamen vinecit, ki se lahko obdeluje in je izjemno trden. Iz tega kamna so zgrajene mnoge cerkve, deloma tudi zagrebška katedrala, palače v Varaždinu, Zagrebu, na Dunaju. Kamen pridobivajo še danes za restavratorska dela. V dolini pod Jelovicami pri Majšperku pa so lomili poseben peščenjak, iz katerega je zgrajenih precej hiš in palač tja do avstrijskega Gradca.

Bližina arheoloških in paleontoloških najdišč krapinskega pračloveka – neandertalca v Donji Voći potrjuje, da bila je zagorska in haloška pokrajina zagotovo že zelo zgodaj poseljena. Najdbe iz kamene in bronaste dobe, keltski novec s Turškega vrha, rimsko ime Colles za vinske griče in marsikaj drugega pa potrjujejo, da je bila deželica s prijetno klimo, sončnimi rebri in z gozdovi poraščenimi severnimi pobočji že zdavnaj zanimiva in primerna za življenje.

Nekaj časa so bile Haloze zahodna obmejna pokrajina Pribinove Panonije, leta 811 pa je Karel Veliki potrdil, da so najbolj vzhodna pokrajina oglejskega patriarhata. Stalna premikanja mej, večno obstajanje na obrobju so ublažili le bližina prometne poti med vzhodom in zahodom, neposredna naslonjenost na reko Dravo in njeno prehajanje pri današnjem Borlu, ki v vseh svojih jezikovnih variantah pomeni prehod preko reke. Od gospodov Ptujskih preko (kratek čas) ogrskega kralja Matije Korvina in poznejših lastnikov borlskega gospostva in ptujskih minoritov so Haloze in Zagorje preživljale svoja burna in tudi mirna stoletja.

Free Joomla Lightbox Gallery